by klemen on Tue Apr 13, 2010 1:51 pm
Rogla, 12.4. 2010 - Na največji skakalnici, ki so jo kdajkoli zgradili
na smučišču Rogla, je slovenski deskar Marko Grilc pretekle dni
premagoval predvsem sebe, ob vsem skupaj pa vendarle tudi moč motorja.
Skočil je namreč čez Kanadčana Rossa Mercerja, ki je istočasno, čez
isti objekt letel z motornimi sanmi! Tako je 27-letni Ljubljančan
izpolnil svojo veliko željo, da bi nadvse uspešno sezono, v kateri je
tudi zmagal na najprestižnejšem tekmovanju, kronal s posebnim
projektom. V Sloveniji!
"Gre za nekaj, česar se do sedaj ni lotil še nihče, zato si res želim
biti prvi! Ideja je v moji glavi rasla že dolgo, a nisem bil
prepričan, da je izvedljiva. Tudi s tehničnega stališča. Seveda bi se
tega lažje lotil v Ameriki ali Kanadi, kjer so podobnih, velikih in
posebnih izzivov vajeni, premorejo pa tudi veliko več primernega
prostora in snega. A stalno tekmujem, snemam in izvajam projekte v
tujini, največkrat daleč od prijateljev, zato sem si tokrat zadevo res
želel izpeljati doma. Moj dolgoletni partner Red Bull je ideji
prisluhnil in prevzel vso logistiko in financiranje, medtem, ko nam je
Rogla stopila nasproti s svojim snežnim parkom in tudi lokalno
pomočjo," je zaneseno razlagal Marko, še preden je uspel zares
preizkusiti ogromno skakalnico. Gradili so jo skoraj teden dni, ob
hitrem taljenju snega in visokih dnevnih temperaturah pa je bil tudi
to izziv sam po sebi, saj ni dosti manjkalo, da bi pomladansko
"belega" gradiva enostavno zmanjkalo.
A kjer je volja, tam je moč, in ko je v Slovenijo prišel še svetovni
rekorder v dolžini skoka s snežnimi sanmi, Kanadčan Ross Mercer in po
ogledu skakalnice potrdil, da bo s svojimi sanmi vsekakor sodeloval v
projektu, se je šov lahko začel. Izračuni, meritve hitrosti, priprava
deske, poskusni skoki in nato prvič oba hkrati v zraku. Premajhna
hitrost zaradi nasprotnega vetra je Marka nekajkrat prisilila, da se
je pravočasno ustavil še pred skokom, večkrat pa je petnajst metrov
dolg in deset metrov globok prepad med odskočiščem in doskočiščem
komajda preletel. Tiste, ki so zadevo opazovali, je vsakič, ko je
hrbtišče doskočišča dosegel le za las, pošteno zmrazilo, a Grilo,
kakor Marka radi kličejo prijatelji, se ni dal. "Sploh ni problema,
rabim le nekoliko večjo hitrost in če se bo veter umiril, bo ta ravno
prava. Vem, da je na saneh Ross eden najboljših sankačev na svetu, ki
z lahkoto obrača tudi salte, tako da mu lahko 100% zaupam."
Bog vetra je Marka uslišal naslednji dan, ko je na zaletišču z lahkoto
dosegel hitrosti preko 80 kilometrov na uro in se pognal dovolj daleč
in dovolj visoko, da so slučajnim sprehajalcem v okolici, na sicer
takrat zaprtem smučišču, čeljusti skoraj popadale na tla. Sledilo je
še nekaj poskusov in Marko je že suvereno letel čez Rossa, najprej
naravnost, nato pa so pričeli padati triki - Back Side Ten, Double
Cork, Cab Nine zgoraj in Superman, Tsunami ali Can Can spodaj.
Nekajkrat sta se v zraku skoraj dotaknila z rokami, vrhunec pa je
prišel, ko je Marko natanko čez Rossa, ki je na svoji višini izvajal
Tsunami (trik, pri katerem sankač med skokom, držeč se za krmilo,
naredi stojo, z iztegnjenimi nogami pa skoraj prehiti sani), naredil
dvojno salto nazaj. Še dobro, da so sprehajalci takrat že odšli, ker
so ob slednjem svoje čeljusti s tal pobirali tudi tisti, ki so vedeli
kaj in zakaj se dogaja.
"To je res noro! Kar ne morem verjeti, da nama je uspelo. Kmalu sva
sicer skočila istočasno, a sva se ves čas v zraku gledala in zaradi
tega samo letela, brez kakšnih trikov. Kasneje sva se sprostila in
Rossa se od takrat v zraku sploh ne spomnim več. Jaz sem samo naredil
svoje, on pa tudi in ko se je vse poklopilo, sem ga preskočil, res s
stilom ... Hehe, mogoče nimam motornih sani, sem pa vseeno hud," je po
uspešnem dnevu kar letelo iz Markovih ust. "Vse skupaj je bil predvsem
izziv, da premagam samega sebe in strah, ki ga na velikih skakalnicah
ponavadi ne občutim več. Gre za korak dlje, ob tem pa sem pravzaprav
samo s silo gravitacije premagal tudi 300 kilogramov težak stroj. Vse
skupaj smo posneli z večih zornih kotov in šele na video posnetkih in
fotografijah bo verjetno lepo videti, kako dobro stvar smo ušpičili na
koncu te zares nore sezone!"
"Super navdušen sem! Česa takega še nikoli nisem počel in res sem
užival. Skakalnica je bila perfektno pripravljena! Zaradi mehkega
snega, se je na koncu sicer malo nagnila, kar je meni pričelo delati
probleme ob izvajanju zahtevnejših trikov, a Marko je naredil
perfektno delo in pravočasno nama je uspelo," je na koncu dodal še
skromni Kanadčan, ki smo ga med izvajanjem trikov na motornih saneh v
Sloveniji videli že večkrat.
Marko Grilc
se z deskanjem ukvarja že od svojega sedmega leta, že na začetku
kariere je pokazal iz kakšnega testa je in osvojil 4 naslove
mladinskega svetovnega prvaka, kasneje pa se je tekmovanjem posvečal
manj in se kot član največje tovarniške ekipe deskarjev na svetu
(Burton) začel ukvarjati s snemanjem deskarskih filmov. Sodeloval je
pri projektih kot so "91 words for snow", "Gap session", "Draw the
line", "Thanks in advance", "Overseas" ter film "B". V sezoni
2008/2009 se je vrnil v tekmovalne vode in jo končal kot št. 2 na
svetu v seštevku FIS Big Air tekmovanj. V nadaljevanju je imel nemalo
težav s poškodbo kolka, a decembra 2009 je dosegel svoj največji
tekmovalni uspeh, saj je zmagal na prestižnem mastersu Air & Style v
Innsbrucku, kjer je nastopil kot rezerva in presenetil tudi svoje
največje navijače. Letošnjo sezono je nadaljeval na krilih in si
prideskal še nekaj odmevnih rezultatov, med drugim tretje mesto na
evropskih X Igrah in skupno 7. mesto po zaključku sezone v seriji TTR.
Ross Mercer
je v sankaških krogih že prava legenda. Zaradi svojih sanj, da bo
postal najboljši voznik snežnih sani na svet, je Kanadčan opustil
študij in si kupil prve sani. Kmalu se je začel udeleževati projektov,
kjer je bilo s sanmi potrebno skakati in na njih izvajati trike. Te si
je sposojal od kolegov, freestyle motoristov in kmalu je postal eden
od le 20 voznikov na svetu, ki se s tem ukvarjajo profesionalno. Leta
2007 je podrl svetovni rekord v skoku s sanmi v daljino in po 66
poskusih pristal na razdalji 80 metrov. Sam pravi, da jasno loči med
projekti in izzivi, ki so težki, in nevarni, ter tistimi, ki so samo
nori. Slednjih se ne loteva nikoli. "Imam precej dober občutek, kdaj
je nekaj izvedljivo in kdaj stvar nima smisla. Rekordni skok je bil
izvedljiv, zato sem vztrajal. Enako je z Markovim projektom, ki smo ga
ravno zaključili." Prepričan je, da so meje prostega sloga na snežnih
saneh še daleč in da se bo šport še dolgo razvijal, izvajali pa bodo
vedno zahtevnejše trike.